RESTART: Od čarovnij do surove realnosti (Manifest babnice, ki ne zna odnehati)

Feb 22
6 min read

Dolgo me ni bilo. Tisti, ki ste me leta spremljali na heleninecarovnije.com, verjetno pričakujete kakšen nežen zapis o tem, kako najti notranji mir med sladicami, pospravljanjem, kristali in dišečimi palčkami.

No, pripravite se na hladen tuš.

Magije je konec – vsaj tiste poceni, instant in zapakirane v bleščice.

Zdaj sem v poslu, kjer se magija meri v prodanih picah, oddelanih urah in preživetju v svetu, ki nima milosti do tvojih bolečin, tvojih čustev ali tvojega "slabega dne".

Moj lajf se je od zadnje objave obrnil na glavo. Podjetnica sem. Prevzela sem Gostilno in picerijo Štalca. In če mislite, da je to sanjski prehod v "šefovski" stolček z nogami na mizi, ste se krepko zmotili. To je bil skok v ogenj. Dobesedno in prispodobno.

1. Fibromialgija: še kar moj nevidni sovražnik in najstrožji učitelj

Začnimo pri mojem telesu. Fibromialgija ni nekaj, kar izgine, ko dobiš direktorski naziv. Še vedno je tukaj. Vsak dan me opomni, da imam telo, ki kriči, medtem ko moja glava pravi: "pejmo, pejmo - ljudje čakajo na hrano! Dan se pa tud ne bo sam zaje*al!"

Leta sem že borka s to diagnozo. Še vedno skrivam bolečino pod plastmi nasmehov in tiste moje glasne zunanjosti. Ker sem navzven glasna, so vsi mislili, da sem neuničljiva. Nihče ni videl tiste zaprtosti, tistega strahu v meni, ko sem se spraševala, ali bom sploh lahko vstala iz postelje.

Ampak veste, kaj? Ta bolečina me je naučila nečesa, česar me nobena poslovna šola ne bi mogla: PRIORITETE.

Ko te boli vsaka celica, nimaš časa za neumnosti. Nimaš časa za ljudi, ki ti kradejo energijo in iz tebe izvlečejo zadnje atomčke dobrega. Postaneš brutalen pri izbiri, kam boš vložil tistih nekaj procentov moči, ki jih imaš. Ta moja bolečina je postala moj filter za nesmisel. Če projekt ali oseba ni vredna moje bolečine, potem ni vredna mojega časa. Pika.

2. Pepel, ogenj in potlačen ego

Preden sem postala direktorica, sem bila v okolju, kjer so mi sistematično tlačili ego. Zloraba na delovnem mestu ni vedno fizična. Je tisto počasno zastrupljanje tvoje samopodobe, ko ti dajo vedeti, da si zamenljiv, nepomemben, "samo" delavec. Ko ti vsak dan znova režejo krila, dokler ne pozabiš, da si sploh kdaj znal leteti.

Šla sem skozi ogenj. Dobesedno. Dvakrat :D In ko gledaš, kako tvoj trud izginja v dimu, ko rešuješ, kar se rešiti da (tu ne mislim na predmete!), se v tebi nekaj premakne.

Tisti potlačeni ego? Tista poniž(a)na Helena, ki je tiho prenašala zlorabe in se opravičevala, ker obstaja? Tista je zgorela v tistem požaru. Iz pepela in pogorišča ne vstane žrtev, žrtev počaka na rešitev, vstane ženska, ki ve, da nima sploh več česa izgubiti.

To je bila moja prelomnica. Takrat sem dojela, da če lahko preživim tako stvar lahko vodim karkoli.

A je bila naša pripravljena na to, da bo težko? Je!

Da bo dobila toliko polen pod noge? Kakšnega ja, ne pa cele klaftre!

Strah je vmes izginil. Zamenjala ga je odgovornost.

3. Gostinska džungla: Muhasti kader in bitka za vsako pizzo

Gostinstvo je danes reeeeeeees bizarna panoga. Zaposluješ kuharje, picopeke, natakarje, dostavnike... in včasih se počutim bolj kot vzgojiteljica v vrtcu, kjer se nekdo spet igra z lopatko, ki ni bila njegova, nekdo je nekomu vzel kanglico, Peterček spet meče pesek v Tinkaro, nekje zadaj pa Rožle vleče Mojco za kitke; kot pa direktorica podjetja.

VSI GOSTINCI imamo "muhast" kader. Živimo v času, ko bi ljudje imeli vse, dali pa nič. Nekateri mislijo, da je delo opcija, ki jo izbereš le, če tisti dan na Instagramu ni nič zanimivega. Mirnejšega dela dneva se ne vidi, pavzic se ne šteje, bi pa veliiiiiiiiiiko plačo za tiste ure, ki so pač "rush hour" Smiselno? Ne, a ne :D - men tud ne ...

Ko si direktor, si tisti, ki moraš držati pokonci hišo, ko se vsem drugim "ne da". Ti si tisti, ki rešuješ reklamacije, ko dostavnik zamudi, ker se mu pač ni mudilo. Moje delo jemljem resno in odgovorno. Za mene ni izgovorov. Izdelavo kalkulacij in recepte sem vzela v svoje roke, ker številke ne lažejo. Tabele in formule so moja varna cona. Tam ni muhavosti, tam ni slabega razpoloženja. Tam je samo matematika. Pa še Beti ni huda name, ko ji mogoče celo kak mesec dam dihat in prinesem papirje ne čiiiiiiiist na konc in zadnje minute :D

4. Geometrija odnosov: Vse je ciklično

Vse v zvezi z ljudmi je ciklično. Dolgo sem potrebovala, da sem to dojela in nehala jemati stvari osebno. Življenje z ljudmi ni NIKOLI premica, ki gre mimo točke A in mimo točke B. Je krog, ki se stalno vrti.

Včasih se ta krog vrti gladko, vsi smo natančno usklajeni, ekipa diha kot eno. Potem pa pride trenutek, ko se krog odpre. HORMONSKE MOTNJE, LUNA, SPLETKARJENJE, PREVEČ CAJTA ... Nekdo odide, nekdo te izda, nekdo preprosto ne zmore več slediti tvojemu tempu. Takrat se krog raztrga in nastane premica. To je tisto obdobje, ko se zdi, da greš sam po svoji poti, ko se stvari izravnajo, postanejo hladne in linearne. Ampak ta premica ni konec. Je samo priprava.

Na neki točki ta premica spet najde stičišče z drugo energijo, z drugo osebo ali novo priložnostjo. Spet se po matematično zgodi presek, stična točka, tam se energija poveže in – OPALA – spet se krog sklene. Ljudje, ki so odšli, se včasih vrnejo v drugačni vlogi. Ljudje, ki so te ranili, postanejo tvoji največji učitelji. Vse se vrača, obrača - vse se vrti. Ko to razumeš, lažje dihaš, ne traumiraš, ne stresaš živcev na ljudi okrog sebe. Veš, da nobena kriza ni trajna, ravno tako noben uspeh ni končna postaja. Je samo del cikla.

5. Tihi in glasni: Prijateljstva, ki štejejo

Ljudje me vidijo kot glasno. In res sem. Glasna sem, ko je treba postaviti stvari na svoje mesto, ko je treba motivirati ekipo ali ko enostavno uživam v življenju. Ampak v ozadju te glasnosti je tišina, ki jo razumejo in vidijo le redki.

V tem mojem novem/ norem svetu so prijatelji postali moja edina prava valuta. (če se sprašuješ kam tukaj paše moja Nina - v oba paše ;) ) In ne govorim o tistih, ki so z mano samo takrat, ko se odpira šampanjec - tud ob mehurčkih se razvijejo prijateljstva. Govorim o dveh vrstah ljudi, ki mi pomagata zapirati moje kroge:

Tisti glasni: Prijatelji, ki vpijejo z mano, ko zmagamo. Ki razumejo mojo energijo, ki me ne poskušajo utišati in ki mi upajo v obraz povedati: "Helena, zdaj pa pretiravaš!" Ti so moj korektiv, moja energijska bomba.
Tisti tihi: Ti so morda še bolj pomembni. To so tisti, ki vedo, kdaj je moja glasnost samo obrambni mehanizem. Tisti, ki so z mano v dobrem in slabem, ne da bi potrebovali razlago. Ko se mi svet sesuva, ko se zapiram v svojo želvico, ko mi bolečina trga telo in ko se sprašujem, zakaj mi je bilo vsega tega sploh treba – oni samo so. Brez odvečnih besed. Njihova prisotnost je tisto, kar me drži nad vodo, ko bi se najraje potopila.

6. Strategija za maksimalni pozitivni outcome

Kako se mi ob vsem tem ne odpelje? (nimam pojma, ker se mi najbrž večkrat ja kot ne) Kako doseči tisti "maksimalni outcome", o katerem vsi tako zelo sanjajo, pa ga v bistvu ne dojameš, ko se ti dejansko dogaja?

Sprejmi kaos kot delovni proces. V gostinstvu nikoli ne bo vse mirno. Ko to sprejmeš, nehaš trošiti energijo za jezo in jo začneš uporabljati za rešitve.
Številke so tvoja terapija. Ko te ljudje razočarajo (in te bodo, garantiram, da te bodo), odpri Excel. Formule so stabilne. Kalkulacije so logične.
Tam si ti šefica in tam je red. Pa gemini in chat tud pomagata.
Zaupaj ciklom. Če je danes vse narobe, si dopovej, da se krog samo odpira. Prišla bo nova stična točka. Vedno pride.
Bodi zaprta glede čustev, vedno odprta glede vizije. Moja čustva so moja stvar. Moja vizija za Štalco pa je stvar vseh v ekip. Kar pomeni - ljudje ne potrebujejo tvojih solz, potrebujejo tvojo smer.
Najdi svoj "ventil". Zame so to potovanja, pa vožnja z avtom. Nisem (samo) za neumnosti v dveh letih naredila 80.000 km s Pacijem. Italija me polni, Kitajska pa me čaka. Aprila grem prvič na letalo. Strah? Seveda. Ampak če sem preživela vse prej našteto, je en polet na Kitajsko zame samo še ena kljukica na seznamu zmag.

Nisem več Helena iz "Čarovnij". Sem Helena, lastnica podjetja, direktorica v Štalci, ženska, ki ve, koliko stane uspeh in koliko stane mir. Moje življenje je zdaj kalkulacija med trdim delom in trenutki, ko vem, komu sploh lahko zaupam. Za otroške/ otročje igrice manipulacij nimam ne cajta, ne energije. Trače poslušam samo še s kokicami v roki in vprašanjem: "neeeee! a res je to naredila?! Kaj pa je potem bilo??"

Se vidimo v Štalci. Ali pa na drugem koncu sveta. Vmes pa ziher še kaj napišem.

#vodenje #gostinstvo #fibromialgija #osebnatransformacija #podjetništvo #iskreno